Bolezni

BOLEZNI PLODOVK

Med plodovke sodijo paradižnik, paprika, kumare, bučke, jajčevci, lubenica. Za preventivno zaščito pred boleznimi in škodljivci ter kot kalcijevo gnojilo, plodovke škropimo z naravnim sredstvom za krepitev rastlin Koprivin. Pričnemo ga uporabljati, ko se pričnejo oblikovati prvi plodiči.

Bolezni plodovk so stalnica na našem vrtu, pogosteje se pojavljajo v nezaščitenih prostorih.

Padavica sadik (Pythium spp., Alternaria spp., Phytophtora spp., Sclerotinia sclerotiorum, Fusarium spp., Rhizoctonia solani)

Znaki bolezni: rastline okužuje le v zgodnjih razvojnih fazah (v času kalitve in nekaj časa po vzniku). Če gliva okuži rastlino v času kalitve, klica propade že v tleh. Po vzniku rastlin so bolezenska znamenja izrazita. Na pritlehnem delu stebelca (koreninski vrat) in koreninicah, se sprva pojavijo umazano rumene, pozneje rjave in črne lise, ki se večajo. Okužen del stebla začne gniti, nato se osuši in stanjša kot nit. Rastlina zgubi oporo in poleže. V vlažnem vremenu se na rastlinicah pojavi plesniva prevleka. Gliva se od obolele rastline širi radialno zato so okužene rastline v bolj ali manj okroglih gnezdih.

Pogoji za okužbo: gliva se ohranja v odmrlih ostankih okuženih rastlin ali pa oblikuje oospore (trajne spore). Gliva kali in se širi pri temperaturi 10 do 18 °C. Bolezen pospešuje visoka vlažnost.

Zatiranje: sadike preventivno ali kurativno obvarujemo pred pojavom padavice, če jih zalijemo ali poškropimo s fungicidom Ortiva.

Bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum) 

Znaki bolezni: okužuje številne vrtnine na prostem in zavarovanih prostorih. Za to bolezen je paradižnik občutljiv v vseh razvojnih fazah. Rastlina začne navadno gniti tik nad zemljo ali pod njo. Na okuženih delih se sprva pojavijo izdolžene vodene pege, ki jih kmalu prekrije gosta snežno bela vatasta prevleka micelija. V njem se prav kmalu oblikujejo za grahovo zrno veliki sklerociji, ki so sprva bele barve, nato pa počrnijo. Rastline slabo uspevajo in se posušijo. Sklerociji se oblikujejo tudi v votlem steblu. Z njimi se gliva zelo dolgo ohranja v tleh (tudi do 10 let). Paprika je zelo občutljiva za okužbo s to glivo. Bolezen lahko povzroča škodo tako v setvenici kot tudi po presajanju. Navadno začno rastline gniti tik nad tlemi, na okuženem delu se kot pri paradižniku pojavi gosta plesniva prevleka. Okuženo tkivo gnije in rastline kmalu propadejo.

Pogoji za okužbo: gliva okužuje več ali manj skoraj vse vrtnine, tako da se lahko ohranja v tleh vrsto let. V primeru paradižnika ne dela težav, če ni izrazito visoke zračne vlage, primerne toplote in vremensko pogojene slabe osvetlitve. Omenjeni dejavniki so odločilni za večji pojav te bolezni.

Zatiranje: pojav bolezni preprečujemo z agrotehničnimi ukrepi, kot so: širok kolobar brez gostiteljev bele gnilobe, odstranjevanje in uničevanje okuženih rastlinskih ostankov. Za kemično zatiranje uporabimo fungicid Switch 62,5 WG.

Paradižnikova koreninska gniloba (Phytophtora cryptogea, Phytophtora nicotianae, Phytophtora capsici, Phytophtora citricola)

Znaki bolezni: na koreninskem vratu se oblikuje temnozelena nekroza, steblo je na tem delu zoženo, mlade rastline venejo, spodnji listi porumenijo, vlažna trohnoba plodov, pogostejše ob zemlji.

Zatiranje: agrotehnični ukrepi: kolobar z zeljem, koruzo, pšenico in solato, kapljično namakanje. Kemični ukrepi: zalivanje in namakanje sadik, škropljenje rastlin s sistemičnimi fungicidi.

Plutavost paradižnikovih korenin (Pyrenocheta lycopersici)

Znaki bolezni: bolezenska znamenja se začno močneje izražati šele v drugi polovici rastne dobe. Na koreninah opazimo rjavenje in segmentno odmiranje. Okužene korenine se obraščajo, tako da na nadzemnem delu ni videti bolezenskih znamenj. Kasnejše spremembe na koreninah nastanejo postopoma. Najprej korenine odebelijo in nato oplutenijo. Skorja okuženih korenin vzdolžno žlebičasto poka. Po oplutenelosti je oblikovanje sekundarnih korenin je zelo omejeno. Zaradi teh sprememb na koreninskem sistemu, rastline hitreje ostarijo, zmanjšan je vegetativni prirast in pridelek.

Pogoji za okužbo: bolezen se pojavlja v rastlinjakih v katerih več let zapovrstjo gojimo paradižnik in jajčevec. Gliva se ohranja na ostankih okuženih rastlin v tleh v obliki micelija ali (mikro)sklerocijev. Bolj redko gliva oblikuje nespolna plodišča (piknidije) s trosi (piknospore). Če jih že, so le-ti lahko vir okužbe. Simptomi so na nadzemnem delu izrazitejši, če rastline rastejo v tleh s slabo strukturo in majhno kapaciteto za vodo. Škoda je navadno večja pri sortah z daljšo rastno dobo in tistih ki so večje ter z več etažami. Izgubo pridelka lahko nekoliko omilimo, če obolele rastline primerno zalivamo, da imajo na voljo vedno dovolj vode.

Zatiranje: pomembni so preventivni agrotehnični ukrepi, kot so: gojenje tolerantnih hibridov, redno večkratno zalivanje, cepljenje hibridov na odporne podlage, razkuževanje tal z vodno paro.

Krompirjeva plesen (Phytophtora infestans)

Znaki bolezni: gliva napada listje, steblo in plodove. Sivo-rjave pege nepravilne oblike najprej opazimo ob robovih spodnjih listov. Pri višji vlagi se na spodnji strani pojavlja bela prevleka. Na steblu se pojavljajo temne pege elipsaste oblike, na zelenih plodovih pa opazimo temnejše vdrte pege, ki postajajo bronaste barve.

Pogoji za okužbo: bolezen se pojavlja tako na prostem kot v zavarovanem prostoru. Izvor primarnih okužb so največkrat okužene rastline krompirja, bolj poredko pa trajne spore, ki se preko zime oblikujejo v okuženih ostankih paradižnika (krompirja). Grmaste sorte paradižnika so bolj ogrožene kot sorte, ki jih gojimo na oporah. Sadimo jih namreč bolj na gosto, imajo več listja in zaradi tega se na njih zadržuje vlaga dalj časa. To pa so ugodni pogoji za razvoj bolezni. Bolezen potrebuje za širjenje obdobje toplega in vlažnega vremena. Temperatura mora biti v tem obdobju 20 ° C ali več in na listih (plodovih) 6-12 ur voda (kapljice dežja, rosa).

Zatiranje: pokazal se je dober stranski učinek gnojila Nutri-phite PK na zatiranje krompirjeve plesni. Agrotehnični ukrepi: širok kolobar brez krompirja, odstranjevanje samosevcov krompirja, sajenje bolj odpornih hibridov, široke medvrstne razdalje, redno in pravočasno odstranjevanje zalistnikov, odstanjevanje listov pod nastavljenimi plodovi (ko je plod za oreh debel) in poceli rastlini do 6 na teden. Kemično zatiranje: učinkoviti so bakreni pripravki, kot je npr. Nordox ali Galben M ali Pergado MZ.

 

Trohnenje paradižnikovega stebla (Didymella lycopersici) 

Znaki bolezni: venenje in sušenje cele rastline. Poškodbe se pojavljaju na dnu stebla, pege so vdrte, suhe, na začetkurjave, pozneje sive.

Zatiranje: preventivni agrotehnični  ukrepi: odstranjevanje in uničenje ostankov, dezinfekcija armature, zalivanje sadik takoj po vzniku. Kemično zatiranje: uporabimo pripravke na bazi difenkonazola.

Črna listna pegavost paradižnika (Alternaria porri f.sp. solani)

Znaki bolezni: pri pridelovanju paradižnika na prostem je to najpomembnejša bolezen. Gliva okužuje vse nadzemne organe paradižnika. Bolezenska znamenja so zelo značilna. Na listih, ki so blizu tlem, se pojavijo rjavočrne okroglaste do ovalne pege v katerih lahko opazimo bolj ali manj vidne koncentrične kroge. Pege so pogosto obrobljene s svetlejšim pasom. S časom se pege med seboj združujejo, listi začno rjaveti, se zvijati in sušiti. Od pritlehnih listov se okužba širi na gornje liste in gliva okuži tudi plodove. Za okužbe plodov so veliko bolj občutljive sorte, katerih plodovi so ob peclju nekoliko uleknjeni ali razbrazdani. Tam se zaradi tega dalj časa zadržuje jutranja rosa ali dežne kapljice in to je idealno za kalitev spor glive, ki povzroča bolezen. Zaradi tega se pege navadno pojavijo na zgornji strani plodov. Na pegah se v vlažnem vremenu kmalu oblikuje žametasta črna prevleka enostavnih trosonoscev z večceličnimi trosi. Slednji so ob ugodnih razmerah vir za naknadne okužbe. Okuženi plodovi začno v in ob pegah pokati in gniti. Glivi povzročiteljici bolezni se kmalu pridružijo tudi druge saprofitske glive in bakterije, ki pospešijo propadanje plodov. Plodovi, ki so okuženi v bližini peclja zelo radi odpadejo. Če so razmere za razvoj bolezni ugodne, se lahko zgodi, da paradižnikove rastline propadejo še preden dozorijo prvi plodovi, zeleni ostanejo samo njeni vršički.

Pogoji za okužbo: glavni vir okužb so oboleli ostanki rastlin, z glivo okuženi oporni koli in okuženo seme. Prav gotovo pa so glavni vir okužb ostanki okuženih rastlin v (na) tleh. Gliva lahko na njih preživi tudi nekaj let, čeprav na okuženo površino nekaj let ne sadimo paradižnika. Pojav bolezni pospešuje visoka zračna vlažnost in obilo padavin.
Zatiranje: uporabimo fungicid na bazi difenokonazola.

Okrogla listna pegavost paradižnika (Septoria lycopersici)

Znaki bolezni: gliva okužuje paradižnik v vseh razvojnih fazah. Na kličnih listih se lahko že takoj po vzniku pojavijo temne pege in tako okužene rastline največkrat propadejo. Po presajanju opazimo bolezenska znamenja v času oblikovanja prvih plodov. Na listih, ki so bliže tlom, se pojavijo različno velike pege (1-5 mm). Največkrat so velike 3-4 mm, v sredini sivkaste barve in obkrožene z izrazitim rdečkastorjavim robom. Na pegah se oblikujejo vgreznjene črne točke (piknidiji), nespolna plodišča glive in v njih nespolni trosi (piknospore). Okuženi listi rumenijo, se zvijajo in sušijo. Okužba se širi od spodnjih listov navzgor, tako da ob ugodnih razmerah za razvoj bolezni (toplo in vlažno vreme) odpade skoraj vse listje. Gliva lahko okuži tudi čašne liste cvetov in steblo, plodove pa zelo redko, vendar pa največ škode povzroči na listih. Gliva prezimuje na okuženih ostankih (v) na tleh in to je glavni vir okužb v naslednji rastni dobi. Gliva se lahko prenaša tudi s semenom.

Pogoji za okužbo: toplo in vlažno vreme.
Zatiranje: uporabimo fungicide na bazi difenokonazola.

Rjava žametna paradižnikova pegavost (Cladosporium fulvum (Fulvia fulva)

Znaki bolezni: na zgornji strani listov so opazne rumene pege, na spodnji strani listov sivo-rjava žametasta prevleka.

Pogoji za okužbo: pri nas je izključno bolezen zaöčitenih prostorov. Pojavlja se v pogojih visoke zračne vlage.
Zatiranje: preprečavanje pojava bolezni samo z agrotehničnimi  ukrepi: širok kolobar, sajenje odpornih hibridov na vseh 5 rasnih skupin, redno prezračevanje in znižanje relativne zračne vlage, redno delovanje ventilatorjev v rastlinjakih.

Paradižnikova pepelovka (Leveillula taurica)

Znaki bolezni: rumene pege, listi se zvijajo, na zgornji strani listov je beli poprh.

Zatiranje: uporabimo fungicid Ortiva ali Vrtnarski set, če so paradižnik napadli tudi škodljivci.

Siva plesen (Botryotinia fuckeliana)

Znaki bolezni: v pridelavi paradižnika dela težave samo v rastlinjakih. Gliva lahko okuži rastline že v setvenici. Najpogosteje pride do okužbe, kjer smo odstranili zalistnike. Na steblih se pojavijo eliptične pege prekrite s sivorjavo puhasto plesnivo prevleko. Plodovi se navadno okužijo pri peclju. V tem primeru pride do vlažne gnilobe, ki zavzame večji del ali cel plod. Na okuženih delih se v pogojih visoke vlažnosti oblikuje plesniva prevleka. Okuženi plodovi zelo radi odpadajo. Pogosto bolezensko znamenje je tudi srebrnkasta pegavost plodov, ki nastane kot rezultat infekcij s posameznimi trosi glive. Do okužbe pride zgodaj, ko so plodovi še zeleni. Srebrnkasta pegavost vpliva samo na tržno vrednost plodov, ne pa tudi na pridelek. Tudi na papriki povzroča ta bolezen večjo škodo samo v rastlinjakih. Okužuje poganjke in plodove. V pazduhah, kjer izraščajo mladi poganjki in okoli pecljev plodov, se namreč dalj časa zadržuje voda, ki je potrebna za okužbo. Pri jajčevcu so stebla redkeje okužena, pogosteje pa plodovi, največkrat tik po cvetenju ali pa, če se dotikajo tal.

Pogoji za okužbo: je parazit slabosti in ran. Zaradi povečane zračne vlage, nižjih temperatur, slabe osvetlitve, pretiranega gnojenja z dušičnimi gnojili, postanejo rastline občutljivejše. V takih pogojih prodira gliva preko ran v rastlino. Gliva živi kot saprofit na odmrlih rastlinskih ostankih, tako da je vedno na voljo dovolj trosov za izvršitev okužbe, če so le zanjo ugodne razmere.

Zatiranje: za kemično zatiranje uporabimo fungicid Switch 62,5 WG.

Verticilijska in fuzarijska uvelost paradižnika in paprike (Verticillium dahliae, Verticillium alboatrum, Fusarium oxysporum f.sp.lycopersici)

Znaki bolezni: po presajevanju slabša rast, spodnji listi rumenijo, venejo in odmirajo, venijo posamezne vejice ali rastlina v celoti, sčasoma propade cela rastlina.

Pogoji za okužbo: fuzarijska uvelost paradižnika in paprike je pomembna bolezen predvsem pri gojenju v rastlinjakih. Za svoj razvoj potrebuje precej toplote (optimum 26-28 ° C). Če je okuženo seme, propadejo rastlinice še pred ali po vzniku. Gliva s svojim micelijem zamaši ksilem in izloča toksine. Zaradi tega pride do lokalne uvelosti, rumenenja in odpadanja spodnjih listov in naposled do uvelosti cele rastline.

Zatiranje: pomembni so agrotehnični ukrepi, kot so: širok kolobar, v katerem so pšenica, koruza, sladkorna pesa, kapusnice, sajenje odpornih sort in hibridov, cepljenje na odporne podlage.

Bakterijska pegavost paradižnikovih in paprikinih plodov, bakterijska pegavost paradižnika in paprike (Xantomonas campestris pv.vesicatoria (je karantenski škodljivi organizem), Pseudomonas syringae pv. Tomato

Znaki bolezni: bakteriji okužujeta vse nadzemne dele paradižnika. Pri okužbi s P. syringae se na listih pojavijo vodene zelenkaste pege, ki v sredini kmalu počrnijo in posušijo. Nekrotične pegice so obdane s svetlejšim robom. Pri okužbi s X.campestris se na listih sprva pojavijo oljnate pege, ki kmalu potemnijo, se med seboj združujejo in so omejene z listnimi žilami. Z razvojem bolezni nekrotično tkivo izpade in ostanejo luknjice z nazobčanim robom. Okuženo listje se suši. Ko bakterija okuži blizu stebla tudi pecelj lista le-ta odpade. Kot na listih se tudi na steblih pojavijo črne nekrotične pegice iz katerih se občasno cedi sluzast bakterijski eksudat. Okuženi cvetovi odpadejo. Najznačilnejša bolezenska znamenja se pojavijo na plodovih. Pri okužbi s P. syringae se na njih oblikujejo sijajno črne pegice, ki so vgreznjene v tkivo. Če je plod okužila X. campestris se na njem pojavijo sprva temnozelene pege, ki zelo kmalu počrnijo in zvezdasto razpokajo. Poleg paradižnika bakterija P. syringae okužuje tudi jajčevec. Bakterija X. campestris pv. vesicatoria poleg paradižnika okužuje tudi papriko. Največ škode naredi na listju, čeprav okužuje tudi plodove. Bolezenska znamenja na listih so podobna kot pri paradižniku. Na plodovih se pojavijo zvezdaste hrastave pege, vendar je poškodovana samo povrhnjica, tako da je zmanjšana tržna vrednost plodov.

Pogoji za okužbo: do naslednje rastne sezone se bakteriji ohranjata v ostankih okuženih rastlin in na semenu. Razvoj bolezni pospešuje toplo in vlažno vreme.

Zatiranje: pomembni so preventivni agrotehnični ukrepi, kot so: uporaba zdravega razkuženega semena, setev v razkuûen substrat, širok kolobar, odstranjevanje in zažiganje okuženih rastlinskih ostankov, zračenje rastlinjakov, kapljično namaknje in uporaba folije za zastiranje tal za zmanjševanje zračne vlage.

Bakterijski rak paradižnika (Clavibacter michiganensis subsp. Michiganensis (je karantenski škodljivi organizem)

Znaki bolezni: je gospodarsko zelo pomembna bolezen paradižnika, vendar se pri nas pojavlja samo občasno. Bolezenska znamenja se pojavijo navadno šele nekaj tednov po saditvi ali pa šele ob zorenju plodov. Prva bolezenska znamenja se kažejo na posameznih lističih sestavljenega lista. Ti začno veneti in se sušiti. Sčasoma porjavi še glavno rebro in nato cel list propade. Če odrežemo komaj propadel list, se iz odrezanega dela pocedi sluzast bakterijski eksudat. Pogosto je okužena samo ena stran rastline, medtem ko je druga popolnoma zdrava oziroma ne kaže nobenih bolezenskih znamenj. Navadno začno veneti pritlehni listi, nato pa se venenje širi navzgor, dokler vsa rastlina ne ovene in se posuši. Na zelenih plodovih nastanejo rumenkaste pege, znotraj njih pa se oblikujejo privzdignjene rjave pegice in poškodba spominja na ptičje oko. Če se plod okuži preko peclja, ni vidnih bolezenskih znamenj, notranjost plodu pa se zmehča in je zdrizasta.

Pogoji za okužbo: bakterija lahko na okuženih ostankih preživi v tleh do treh let. Rastline okuži prek ranjenih organov v času pikiranja, saditve, pinciranja, ipd. . Bakterija se ohranja v ostankih okuženih rastlin, prenaša pa se tudi s semenom.

Zatiranje: pomembni so preventivni agrotehnični ukrepi: uporaba zdravega razkuženega semena, setev v razkužen substrat,  širok kolobar, odstranjevanje in zažiganje okuženih rastlinskih ostankov.

Gniloba plodov paprike (Phytophtora capsici)

Znaki bolezni: če pride do okužbe nasada, obolele rastline poležejo kot pokošene. Poleg paprike gliva okužuje še paradižnik in jajčevec ter nekatere druge vrtnine. V setvenicah povzroča venenje in sušenje sejancev. Če se okužijo že presajene sadike, se na pritlehnem delu stebla pokažejo vodene pege, ki zelo hitro počrnijo. Te s časom objamejo celo steblo, nakar se začno gornji deli rastline naglo sušiti. Plodovi postanejo najprej temnozeleni, vodeni, meso izgine in na koncu ostane na plodu samo prozorna pergamentna kožica. Micelij glive prodre tudi v seme. V vlažnem vremenu plodovi gnijejo in na površini opazimo belkasto plesnivo prevleko. Na listih se oblikujejo nekrotične pege, ki so v vlažnem vremenu prekrite s plesnivo prevleko. Pri jajčevcu so simptomi na koreninskem vratu podobni kot pri papriki. Okužuje še nedozorele plodove, ki se dotikajo tal ali so blizu njih.

Pogoji za okužbo: gliva je termofilna in optimalna temperatura za njen razvoj je nad 25 ° C. Ohranja se v tleh v obliki micelija in oospor na odmrlih rastlinskih ostankih. Voda je glavni prenašalec glive. Primarna okužba se izvrši na koreninah ali koreninskem vratu, nadzemne dele pa okužijo zoospore v deževnem vremenu ali pri zalivanju. Na prostem se bolezen pojavlja v večjem obsegu poleti v nasadih, ki jih namakamo.

Zatiranje: sadike preventivno ali kurativno obvarujemo, če jih zalijemo ali poškropimo s fungicidom.

Pepelovka paprike (Leveillula taurica)

Znaki okužbe: rumene pege, na zgornji strani listov beli poprh.
Zatiranje: preventivna uporaba pripravkov na bazi azoksistrobina (Ortiva).

Kumarna plesen (Pseudoperonospora cubensis)

Znaki okužbe: gliva okužuje kumare, melone, lubenice in buč(k)e. Na listih se sprva pojavijo svetlo zelene okroglaste pege. Le-te se postopoma povečujejo, barva preide v rumeno, nato v rjavo rdečo. Kasneje so pege strogo omejene z listnimi žilami. List ima mozaičen izgled. Pege se med seboj združujejo, tako da je prizadet velik del listne ploskve. Okuženi deli listne ploskve se sušijo. Ker je tako tkivo zelo krhko, se z lahkoto lomi in pod vplivom dežja in vetra razpada. Na spodnji strani klorotičnih peg se pojavi umazano modra do vijolična plesniva prevleka. Bolezen se pojavi na mlajših listih šele, ko starejši listi odmrejo. Izguba listov povzroči slabši nastavek cvetov in razvoj plodov.

Pogoji za okužbo: gliva prezimi v obliki micelija na samoniklih ali gojenih bučnicah. Trosi glive se z vetrom prenašajo na zelo dolge razdalje.

Zatiranje: uporabimo fungicid Aliette Flash ali Ortiva. 

Bakterijski ožig bučnic (Pseudomonas syringae pv.lacrymans) 

Znaki bolezni: na listih se v začetku rasti pojavijo oglate vodnate pege, ki se sčasoma posušijo in tkivo izpada. Na spodni strani peg se v vlažnem vremenu izloča masen izloček. Podobne pege se pojavljajo tudi na steblu in plodovih iz katerih se izloča eksudat, ki se posuši in oblikuje solzam podobne kapljice jantarne barve. Plodovi gnijejo. 

Zatiranje: pomembni so preventivni agrotehnični ukrepi, kot so: širok kolobar, setev zdravega semena, medvrstne razdalje in prevetrenost nasada, kapljično namakanje, med vsrte kumar sajenje vrst koruze, uporaba biostimulatorjev, kot je npr. Aktivin ali Agrostemin in bakrenih listnih gnojil v času nevarnosti okužbe.

Pepelovka bučnic (Erysiphae orontii, Spaerotheca fusca, Oidium sp.)

Znaki okužbe: bela, pozneje sivkasta prevleka na zgornji strani listov. Bolezen se pojavlja v večjem obsegu v zaščitenih prostorih, na prostem običajno proti koncu vegetacije.

Zatiranje: uporabimo žvepleni pripravek Thiovit Jet. Uporaba žveplenih pripravkov ni dovoljena v zaščitenih prostorih. Naravno sredstvo za krepitev rastlin, ki vsebuje žveplo, je tudi Izvleček njivske preslice.

Krastavost kumar (Cladosporium cucumerinum)

Znaki okužbe: gliva okužuje vse nadzemne organe gostiteljskih rastlin (kumare, melone, buče). Na listih se pojavijo sprva  vodene pege, ki zelo hitro potemnijo in se sušijo. Posušeni del izpade, tako da so listi luknjičasti. Pege so zelo številne in se lahko pojavijo na ali med listnimi žilami. Podobne izdolžene pege se lahko oblikujejo na steblu  in listnih pecljih. Barva peg preide v sivo ali belo in le-te imajo pogosto rumen rob. Listne žile v pegah so rjave barve in izstopajo na svetlem ozadju. V zelo vlažnem vremenu se na pegah oblikuje zeleno črna prevleka glivnih trosonoscev s trosi. Listi na vrhu poganjkov so pegasti, zakrneli in nagubani in bolezenska znamenja so podobni tistim, ki jih povzroča virus kumarnega mozaika. Največ škode gliva naredi na plodovih. Ti so najbolj občutljivi za okužbo takoj  po oplodnji. Na njih se oblikujejo sprva majhne sive ugreznjene pege na katerih pogosto opazimo kapljice lepljivega izločka. Če gliva okuži mlade plodove ti navadno propadejo, starejši pa so krastavi, nagrbančeni in zato manj vredni. Pod pegami tkivo gnije vse do pešk.

Pogoji za okužbo: gliva se ohranja na ostankih okuženih rastlin, na raznih delih rastlinjakov in toplih gred, delovnem orodju ter semenu. Razvoj in širjenje bolezni pospešujejo padavine oz. visoka vlaga.

Zatiranje: pomembni so preventivni agrotehnični ukrepi: setev odpornih hibridov, medvrstne razdalje, ki omogočajo dobro prevetrenost posevka, gnojenje z dušikom na osnovi resničnih potreb Nmin, hitri talni testi, kolobar.